Osnovne laboratorijske preiskave
Posebne laboratorijske preiskave
Zakaj so potrebne kontrolne laboratorijske preiskave?
Kaj morate vedeti o laboratorijskih izvidih?
Na kaj morate biti posebno pozorni?
Redkokdaj je mogoče postaviti diagnozo revmatične bolezni le na osnovi bolnikovih podatkov (anamneze) in kliničnega pregleda. Pogosto so potrebne še druge preiskave, med njimi tudi laboratorijske, predvsem preiskave krvi, seča in redkeje sklepne tekočine.
Zdravnik potrebuje laboratorijske izvide ne le zaradi odločitve o diagnozi, temveč tudi zaradi ocene poteka in napovedi razvoja (prognoze) bolezni ter odkrivanja in spremljanja morebitnih neželenih učinkov zdravil. Zdravniku niso v pomoč samo bolezensko spremenjeni laboratorijski izvidi, ampak tudi normalni, saj z njimi lahko z veliko verjetnostjo izključi nekatere revmatične in druge bolezni.
Prav tako pomembne so tudi laboratorijske preiskave, ki potrjujejo prizadetost krvnih celic, mišic, ledvic in jeter, kar je pri revmatičnih boleznih pogosto prisotno. K splošnemu laboratorijskemu pregledu sodi občasno tudi določitev uratov, ki so odločilni pri diagnozi protina. Med najtežje revmatične bolezni sodijo sistemske vezivnotkivne ali avtoimunske bolezni, pri katerih organizem tvori protitelesa proti lastnim beljakovinam, zato jih imenujemo avtoprotitelesa.
V dobro organiziranem zdravstvu bi razen pri akutno zbolelih in hudo bolnih osebah, pri katerih je pregled pri specialistu nujen, te preiskave moral opraviti družinski zdravnik. Šele na ta način je namreč možna groba presoja, v katero skupino bolezni sodijo bolnikove težave, katera osnovna zdravila pridejo v poštev in če je sploh potreben pregled pri specialistu. Takšen diagnostični proces v Sloveniji prav gotovo ovira prezasedenost družinskih zdravnikov, organizacijske omejitve (količina denarja za laboratorijske preiskave v zdravstvenem domu), zdravnikovo neznanje in pomanjkanje izkušenj ter bolnikova nestrpnost.
Če družinski zdravnik presodi, da gre za bolezensko stanje, ki ga ne more opredeliti, ali za revmatične bolezni, ki se praviloma zdravijo na višji zdravstveni ravni, se odloči za napotitev na običajni, nenujni pregled pri specialistu internistu revmatologu.
Ključnega pomena je, da družinski zdravnik priskrbi izvide vseh že opravljenih laboratorijskih preiskav, če je le mogoče, originalne dokumente. Tako lahko bistveno skrajša nadaljnji postopek in morda omogoči končno diagnostično odločitev že ob prvem specialističnem pregledu ali pa vsaj takojšen načrt o potrebnih dodatnih laboratorijskih (in drugih) preiskavah. S temi dodatnimi laboratorijskimi preiskavami (npr. o genski dovzetnosti za nekatere bolezni, določanje širšega spektra avtoprotiteles) se zveča verjetnost, da bodo revmatične težave bolje opredeljene in da bo lažje tudi odločanje o uvedbi zdravil.
Zdravniki so torej dolžni preveriti uspešnost zdravljenja, npr. zmanjšanje aktivnosti vnetja ali izboljšanje oziroma normalizacija delovanja posameznih organov. Pri tem je ključnega pomena ustrezno sodelovanje z družinskim zdravnikom, ki izvaja navodila specialistov, tudi glede nekaterih laboratorijskih kontrol. Ne tako redko pa se zgodi, da do tega ne pride, da sodelovanje ni dobro in da družinski zdravnik žal ne izvaja specialistovih navodil.
Kontrolne laboratorijske preiskave so pomembne tudi zaradi preverjanja neželenih učinkov zdravil, še posebej tistih, ki jih bolnik bodisi ne občuti bodisi so znaki prizadetosti organov dalj časa prikriti. Neželenim učinkom zdravil se pri zdravljenju revmatičnih bolezni ni možno povsem izogniti. Zato obstajajo pravila in priporočila o obsegu in časovnih rokih, ki jih mora zdravnik upoštevati, ko naroča kontrolne laboratorijske preiskave. Tudi te najpogosteje zajemajo določanje števila krvnih celic ter delovanje jeter in ledvic. Praviloma se pogosteje izvajajo takoj po uvedbi zdravila, nato pa redkeje. Vselej pa je pri tem treba upoštevati bolnikove značilnosti in vrsto ter obdobje bolezni.
Osveščeni revmatiki naj bi načeloma razumeli tudi nekaj značilnosti laboratorijskih preiskav pri revmatičnih boleznih in tako lažje ter bolje sodelovali z zdravnikom. Koristno je, da veste, da se rezultati nekaterih laboratorijskih preiskav izražajo v splošno znanih in dokaj razumljivih vrednostih, kot so npr. število celic, količina snovi v miligramih na liter, nekateri drugi pa v poljubnih enotah, ki pa so laiku ponavadi manj razumljive.
Možno je tudi, da posamezni laboratorijski izvidi močno podpirajo diagnozo določene revmatične bolezni. Še pogosteje pa se dogaja, da se enaki izvidi pojavljajo pri različnih revmatičnih boleznih. Dogodi se tudi, da laboratorijski izvidi niso v skladu s klinično sliko bolezni ali so med seboj celo v velikem neskladju. Za zdravnika je v takem primeru končna odločitev še posebej zahtevna, zato mora natančno pretehtati vse podatke. Dodatne težave se pojavijo, če so laboratorijski izvidi opravljeni v različnih zdravstvenih ustanovah in/ali po različnih metodah, saj tedaj izsledki seveda niso primerljivi.
Laboratorijske preiskave krvi in seča se praviloma opravijo na tešče. Vendar za nekatere preiskave s področja revmatologije to ni tako pomembno in tudi ni potrebno.
Zdravstveno dokumentacijo posamezniki pogosto hranite doma (tudi laboratorijske izvide). Včasih ta predstavlja edini verodostojen vir podatkov, posebej če gre za starejše izvide, ki jih zdravstvene ustanove po preteku zakonitega roka o hranjenju podatkov uničijo.