Odnos družbe in delodajalcev do bolnih in invalidov je pogosto neustrezen in neprijazen. Dostikrat je temu krivo dejstvo, da se slednji svojih pravic ne zavedajo dovolj in jih tudi ne poznajo.
Revmatične bolezni lahko zaradi težav in sprememb, ki revmatike ovirajo pri njihovem poklicnem delu ter ustvarjanju, povzročajo začasno nezmožnost za delo, zato je potreben različno dolg bolniški dopust. Po daljšem trajanju bolezni lahko nastanejo različne stopnje invalidnosti. Seveda je to odvisno od posamezne revmatične bolezni, njene resnosti in napredovanja, oddaljenosti od delovnega mesta, narave dela, delovnih obremenitev in podobno. Pri tem je zelo pomembna tudi motivacija za delo, ki jo delovno okolje in sodelavci lahko spodbujajo ali ovirajo.
Posamezen revmatik, ki opravlja lažje, npr. pisarniško delo, lahko kljub sklepni in drugi prizadetosti ostane aktiven, včasih z določenimi omejitvami in prilagoditvami na delovnem mestu. Po drugi strani pa revmatik s podobno prizadetostjo, ki opravlja težko telesno delo, tega ne bo zmogel in bo pri njem potreben drugačen pristop.
Če je potek bolezni kljub ustreznemu zdravljenju hiter in napredujoč, lahko pride do splošne nezmožnosti za delo, ki navadno vodi v invalidsko upokojitev.